Glavno mesto Vietnama je Hanoi. Naj vas spomnim iz prejšnih blogov. Neurejeno, umazano, brez pločnikov, obupen promet. Če bi potovala v obratni smeri (torej J->S) in bi bilo tako najino prvo večje vietnamsko mesto Ho Chi Minh (prej Saigon-preimenovali so ga po smrti njihovega največjega državnika), bi bilo najino doživljanje Vietnama zagotovo nekoliko drugačno. Urejeno, tlakovani pločniki, čisto, ogromni nebotičniki poleg vsega pa se celo upošteva semaforje! Vse to je Ho Chi Minh!!
Privoščila sva si posebni tajski sladoled :)
Prispela sva zgodaj zjutraj. Po kratkem počitku v hostlu sva odšla po mestu, da si ogledava glavne znamenitosti. Prva pomebnejša stvar je bila "reunification palace", štab južnega vietnama med vojno (o tej več kasneje). Slike:
Nato sva si ogledala vojni muzej. Nekaj slik od tam:
Moram reči, da me je volja do slikanja med obiskom tega muzeja nekoliko zapustila. Res vredno obiska. Kocine ti grejo pokonci. V šoli se o tej vojni nisem učil 0, glede na prebrano v muzeju in internetu pa bi bil zgodovinski oris približno takšen:
Vojna v Vietnamu je trajala skoraj 20 let. Njena cena je bila ogromna, lahko jo primerjamo s ceno vojne v Iraku, kar je, glede na to, da govorimo o vojni 50let nazaj, ogromno. Umrlo je 3 milijone ljudi od tega je bila več kot polovica civilistov. Torej ljudi, ki so umrli zgolj zaradi tega, ker so živeli po zelo oddaljenih vasicah, kjer je vojna večinoma potekala-->šlo je za gverilsko vojno. Komunistični sever proti jugu z ZDA na čelu. ZDA se je vključila v vojno po tem, ko naj bi severni Vietnam napadel njene vojne ladje. To še danes ni povsem jasno, dokumentarec na national geograficu je razkril, da so ZDA zrežirale vse skupaj in, da o napadu na njene ladje ni ne duha ne sluha.
Slike z muzeja so kar se kvalitete tiče super, glede vsebine bi upal da ne bi sploh obstajale. Najboljše skupine ameriških vojakov (navy seals) so hodile po okoliških vaseh, posliljevale ženske, ubijale otroke in nosečnice, vezali so ljudi za tank in jih vlekli naokoli do smrti. Grozno. Poveljnik ene take enote je bil Bob Kerrey, ki je bil senator v ZDA 1989-2001, 1992 pa je celo kandidiral za predsednika pri demokratski stranki.
Poleg vsega tega pa so pri bombandiranju Vietnama uporabljali kemikalije (agent Orange) kar je vzrok rojstva številnih otrok z raznimi razvojnimi nepravilnostmi še generacije za tem in za kar so ZDA skupaj s podjetji, ki so proizvajala ta orožja, morale plačati milijarde dolarjev odškodnin....
Kako ironično, da so bile prve besede Ho Chi Minha (po katerem se mesto imenuje) v njegovem govoru za neodvisnost 2. Septembra 1945 (mimogrede je to največji tukajšnji državni praznik, upam da bo takrat peljal sleeping bus :)) vzete ravno iz ameriške deklaracije o neodvisnosti.
Sledil je ogled "Notre Dame" cerkve. Cerkve, ki so si jo francoski kolonialisti postavili za njihove verske obrede :)
Zatem sva si ogledala opero. Umetniki naju bojo križali (oprosti Mojca :)). Ravno ko sva bila tukaj je bila namreč zaradi bližine državnega praznika akcija in bi si lahko ogledala npr. koncert najnadarjenejših pianistov za dobre 3€.
Zvečer pa nekaj, česar za Vietnam sigurno nebi pričakoval. Kot sem že prej napisal ogromno nebotičnikov itd. pa sva sklenila, da greva na vrh enega. Se ga je princeska ušmeksala :) *-* 😍😍
Pa prideva na vznožje ogromnega hotela. In naju niso spustili gor, ker ni imela salonarjev!!?!?!! Si predstavljate? V Vietnamu. Sicer po eni strani sem bil ponosen, ker enkrat nekam nisva prišla in vzrok tega nisem bil jaz!! Haha :)
Še nekaj slik mesta:
Kljub vsemu blišču te mesto samo od sebe spomni, da si v Aziji. Res je sicer, da imaš čez dan ogromno "cestarjev", ki čistijo ceste, parke, ki so čisti. Čez dan pa se smeti nabere. Pri recimo večernem sprehodu čez park (ki jih je tu veliko) na plan pride vsa golazen - povsod so podgane.
Kljub podganam, nama je mesto pustilo lepe spomine in naju navdušilo predvsem z vojnim muzejem in prijetnimi ljudmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar