Pravice za trgovanje je pred več kot 200leti prevzel sosednji Da Nang, Hoi An pa je od takrat ostal nedotaknjen. Zakaj? Splet nesrečnih (ali morda vendarle srečnih) okoliščin. Ladje so postajale vse večje, reka, ki teče skozi mesto, pa je z nanosi mulja plitvila svojo strugo. Zato jim ni preostalo drugega, kot da preselijo vse skupaj.
Tu ni nakupovalnih središč, povsod so templji in pagode, promet je umirjen (center mesta je celo zaprt za promet!!).
Prvi dan sva prispela bolj pozno, odšla sva na plažo. Šaši je bila spet glavna atrakcija, skoraj je že posvojila enega vietnamčka :D
Mesto je majhno, glavno prevozno sredstvo je kolo, ki ga imava tudi zastonj v sklopu hostla.
Ko sva se vračala iz plaže, se je sonce že spuščalo. Kljub oblakom, je bil sončni zahod super :)
Zvečer pa v mesto. Vse je živo, v marsikaterem baru živa muzika. Povsod se nekaj dogaja. Na vsakem koraku delijo take letake in te vabijo v njihov lokal...
Mesto je drugače znano predvsem po dveh stvareh. Prva so tukajšnji krojači in šivilje, ki so znani po celem svetu. Baje (jaz prvič slišim :)). Po celem mestu so manjše trgovinice z oblekami od 30$ naprej (brez cenkanja) in to po meri. Predstavljajte si kako poceni je bilo šele ko je bilo €:$=1:2 in ne skoraj 1:1 kot je zdaj.
Naslednja stvar, po katerem je znano mesto je cenkanje/nategovanje/obiranje turistov, kakorkoli že temu rečemo. Na vsakem koraku. Parkiraš motor in pride en da kao on pobira parkirnino. In hoče met pol evra. Sliši se malo, ampak tukaj je to nekaj denarja. Ne dam. Pa sva parkirala 20m naprej, tam pa ni noben pobiral. Palačinka na ulici. Pred nama je ena francozija plačala 15k za eno, midva sva 10k za tri. Razni suvenirji. Pred nama so turisti za enega plačali toliko, kot sva midva za deset. In ravno to je problem. Turisti plačajo. In sami sebi dražijo stvari. Ker je vseeno poceni. Moraš preklopiti na ta standard. Ne more ti za vodo na ulici zaračunat 30k (v trgovini stane 6-8k) medtem, ko kosilo lahko dobiš za 40k. Že res, da sem veliko od denarja, ki ga imam sabo dobil od domačih (hvala vsem še enkrat :)) kar nekaj pa sem ga tudi trdo zaslužil. Zakaj bi zdaj šenkal ta evro Vietnamcu, ki ubistvu ne dela nič, samo turiste nateguje. Ne bom ga.
Drugi dan sva se s trajektom skupaj s kolesi odpeljala na otok Cam Kim. Otok ni ubistvu nič posebnega. Vseeno pa 1. Gor ni avtomobilov in 2. Gor ni giftshopov, noben nič ne prodaja in ne nateguje. Tako sva se kakšni dve uri v miru vozila po tamkajšnih poteh :) Super! :)
Sledil je bolj natančni ogled starega mestnega jedra in spet poskus natega. Ampak sva jih. Center imajo zaprt, moraš plačat nekih 5€ vstopnine in lahko hodiš not in ven kolikor hočeš. Ampak zvečer pa ni treba kazat vstopnic ker ne delajo :) Včasih te prašajo za vstopnico včasih ne. Pa je šaši vklopila svoj 6. čut in sva šla mimo lepo brez vstopnice :) Prišparala 10€. :) :)
Naslednji dan sva se z motorjem odpravila v sosednji Da Nang. Mesto kjer se cedita med in mleko. Gradijo mostove, zeloooo nobel hotele, stolpnice, ceste so osempasovne s talnimi označbami, nasprotna vozna pasova sta lepo ločena z živo mejo/rožami, prometa pa skoraj nič... Bom dodal nekaj slik ampak fotografinja ni imela svojega dne :D
Gre za Lady Budho, ki varuje tamkajšnje mornarje. 72metrov visok kip iz belega marmorja. Za primer: Kip svobode 46m, kip jezusa v Riu 30m. Po 17nadstropjih se lahko povzpneš vse do glave, na dan najinega obiska je bilo zaprto :(
Na poti do Da Nanga sva se ustavila tudi na "marmorni gori". Gora iz marmorja in apnenca ima polno templjev in pagod ter pet vrhov, vsak predstavlja en element: kovino, zemljo, zrak, ogenj, les.
Na območju je tudi par jam, skozi eno se celo povzpneš do enega izmed vrhov :) Sem se skoraj zataknil :) Bo treba manj noodlov in riža :)
Pogled z vrha:
Območje je znano po izdelkih iz belega marmorja, ki jih prodajajo na vsakem koraku,
Sledila je še ena izjemna večerjo. Več o njej in o hrani na splošno pa šaši v naslednjem blogu :) Lp
Ni komentarjev:
Objavite komentar