Po 4urni vožnji z avtobusom sva nato ponovno prispela v Hanoi, od koder sva se z nočnim avtobusom podala na najno naslednjo destinacijo. Vožnja z nočnim spalnim buskom je bila posebno doživetje in začuda se je v njem dalo kar udobno spati.
Seveda le če si bolj majhen, kajti Klemen je že težje našel udoben položaj. Problem je bila predvsem klima, ki je celo noč pihala na polno moč, tako da se je zdelo kot, da smo v Sibiriji.
Ob 5h zjutraj sva premražena pripotovala v hribovito pokrajino na nadmorsko višino 1665m, v mestece Sapa.
To je najhladnejši predel Vietnama, kjer se pozimi temperature spustijo pod 0 C in zapade tudi do 70cm snega!!
Prenočišče sva si za 7eur na osebo nasla v lepo urejenem hotelu in se nato podala na raziskovanje tradicionalnih okoliških vasi. Prva je bila vasica CatCat :) Med sprehajanjem med riževimi terasami so naju spremljale vaške žene in dekleta z oblačili, ki si jih same sešijejo in barvajo z naravnimi barvami (indigo).
Kljub skromni angleščini z nami klepetale, koncu pa začele s preprodajanjem njihov izdelkov - rocno narejene torbice,zapestnice, denarnice...Če nič ne kupiš so žalostne, če pa kupiš pri eni moreš potem tudi pri drugih sicer so ostale zelo užaljene ;) tako sva kupila pet torbic in dve zapestnici :)
Sama vasica je majhna, sprehajas se lahko med njihovimi domovi, kjer otroci pasejo bivole, kokoške in prašički klatijo mimo tebe. Na žalost pa je zaradi turizma veliko trgovin!
Zanimivo se mi zdi, da so tu ženske "glava družine" saj so prav one s šivanjem, prodajanjem, kuhanjem in delu na poljih največji vir dohodkov z družino. Moške težko srečaš, večinoma so doma z otroci.
Pot sva nadaljevala do naslednje vasice Sin Chao, kjer je bistveni manj turističen in zato nama ljubši.
Po prehojenih 20km, sva se okrepčala, si ogledala še mestni muzej in ob večernem sprehodu našla tudi prvo malce večjo trgovino. Tu so cene res ugodne (struca kruha 20centov, Voda 1.5l/ColaLight 30centov). Vecerja je bila sadno obarvana (mango, dragon friut, hruska) in zaradi utrujenosti naju je hitro premagau spanec :)
Naslednje jutro sva si zjutraj za 4$ sposodila motor in pričela se je avantura po ovinkastih in luknjastih cestah. Zapeljala sva se do slapa ljubezni in srebrnega slapa.
Na poti do slapa sva srečala malo zeleno strupeno kačo! Aaaa!
Buče gojijo tako, da so vsa pobočja hribov posejana s koli, ki so med seboj povezani z žicami. Vse skupaj potem prekrijejo rastline, dol pa binglajo buče :)
Naslednji cilj sta bili dve nekoliko oddaljeno vasici: Lao Chai in Ta Van. Slaba cesta pripelje do čudovitih riževih teras in projaznih domačink.
Ob poti sva se ustavila v hiši domačinke, ki nama je skuhala kosilo. Vprašala je, če bova jedla, midva pritrdiva in že je izginila v "kuhinjo". Presenečenje je bila rižota z domačo zelenjavo in svinjino.
Zelo dobro! Res se je videlo, da se je za obrok potrdila in ga skuhala iz ljubezni, za razliko od ostlih poevropejčenih restavracij. Tako velike porcije nisva se nikjer dobila in skuhala nama je še čajček. Kosilo je stalo za oba skupaj 3.5 eur.
Vmes naju je ujela tudi nevihta:
Sedaj se poslavljava od ljubega mesteca. Ob večernem sprehodu sem se spomnila na Bled, saj je tudi v Sapi otoček sredi jezera in okrog njega urejena sprehajalna pot. Romanticno :)
Med pisanjem bloga, se nama je pridružil lastnik hotelčka in nama ponudil kozrec domačega jabolčnega žganja, ki ga sam prideluje. Skupaj smo nazdravili na najino bivanje pri njem (čeprav sva tu spala le eno noč). Sedaj nama je prinesel še banane :) Zelo je gostoljuben in njegovi otroci so zelo simpatični.
Cau cau Sapa, pustila si nama lepe spomine!
Ni komentarjev:
Objavite komentar